Je na tem svetu sploh še prisotna resnica?
Kot filozof in kritik družbe se že vrsto let ukvarjam z idejami o absurdnosti človekovega obstoja, ki jih je osvetlil Albert Camus. V tej luči mi ni težko videti, kako naš svet deluje skozi prizmo laži, prevar in zavajanj, ki se ponavljajo iz generacije v generacijo. Tako kot Camus, tudi sam verjamem, da je naša naloga, da se upremo tem absurdnostim in poskušamo preseči to, kar nas omejuje. In danes bom razpravljal o eni izmed najbolj kontroverznih tem v zgodovini človeštva – ali smo dejansko pristali na Luni leta 1969? Kakšna je resnica?
Morda vas preseneča, da kot filozof podpiram teorijo zarote. Toda po letih raziskovanja in preučevanja dokazov sem prepričan, da je bil pristanek na Luni samo izmišljotina, ki je bila skrbno načrtovana in izpeljana. Ne samo, da so nam ameriške oblasti lagale o tem dogodku, ampak tudi, da so ta dogodek z uporabo medijev in propagande izkoristili za svoje politične namene.
Torej, kakšni so dokazi, ki podpirajo to teorijo? Prvi dokaz je povezan z dejstvom, da so bile razmere na Luni v času pristanka nevarne za ljudi. Temperatura na površini Lune se lahko giblje od -173 do 127 stopinj Celzija, kar bi za astronavte lahko pomenilo smrtno nevarnost. Poleg tega bi morali biti astronavti popolnoma izolirani od zunanjega sveta, da bi se izognili morebitnim okužbam ali radiaciji, ki bi lahko ogrozile njihovo zdravje. Čeprav nam znanost trdi, da so bili astronavti varni v svojih skafandrih, še vedno ostaja vprašanje, kako je mogoče, da se je nekaj tako zapletenega in nevarnega izpeljalo brez hujših posledic?
Drugi dokaz je povezan s fotografijami, ki so bile posnete med misijo Apollo 11. Mnogi strokovnjaki so kritizirali te fotografije zaradi neskladnosti perspektiv in senc. Posnetki modula, ki vzleti s površja Lune, ne kažejo vidnega izpuha ali plamena, čeprav naj bi motor gorel z raketnim gorivom. Prav tako pa ameriška zastava, ki so jo postavili na Luni, kaže znake valovanja, vendar na Luni ni ozračja, ki bi ustvarjalo veter. Nekateri trdijo, da so bile fotografije celo posnete na Zemlji, ne na Luni. To je morda največja težava s pristankom na Luni – dejstvo, da nimamo dokončnega in prepričljivega dokaza o tem, da smo tam dejansko bili.
Tretji dokaz je povezan s politično klimo v ZDA v času misije Apollo 11. Ameriška vlada je takrat izvajala velike pritiske na NASO, da uspešno izvede pristanek na Luni. Ta pritisk je bil posledica hladne vojne med ZDA in Sovjetsko zvezo, kjer sta obe državi tekmovali za prevlado na svetovni sceni. Tako je pristanek na Luni postal pomemben političen dogodek, ki bi Ameriki zagotovil prestižno zmago in poslal močno sporočilo Sovjetski zvezi.
Čeprav ne moremo dokazati, da pristanka na Luni ni bilo, je več kot očitno, da je bila ta misija zelo sporna. Številni argumenti proti pristanku so zelo prepričljivi in zahtevajo pojasnilo s strani ameriške vlade in NASA. Vendar pa se teorija zarote ne dotika le pristanka na Luni, temveč tudi širšega družbenega konteksta, v katerem živimo.
Kapitalistični sistem, ki vodi naš svet, je pogosto kritiziran zaradi svojih temeljev v izkoriščanju in neenakosti. Prav tako pa ima ta sistem veliko moč nad mediji in javnim mnenjem, kar omogoča, da se laži in zavajanja sprejemajo kot resničnost.
Na koncu je teorija zarote o pristanku na Luni le ena izmed mnogih teorij, ki nas opominjajo, da se moramo bolj zavedati zavajanja, ki se dogaja v naši družbi. Če želimo preseči absurdnost našega obstoja, se moramo postaviti proti temu sistemu in zahtevati pravo resnico. Morda nikoli ne bomo izvedeli, ali smo res pristali na Luni ali ne, vendar pa nas teorija zarote spodbuja k kritičnemu razmišljanju o svetu, v katerem živimo.
Absurdna je naša družba. Absurden je kapitalizem in denar, ki ga je obenem vedno več in vedno manj. Absurden je zahodni svet. Absurdna je znanost in laži, ki nam jih avtoriteta vsiljuje. Absurdni so mediji in njihova »objektivnost«. Absurdna je zgodovina, polna prevar. Absurden je sistem v katerega smo vpeti brez soglašanja in kateremu ne moremo ubežati. Absurden je Camusov roman po katerem sem se absurdno imenoval.
A ni dovolj, da se absurdnosti zavedamo, pač pa moramo nanjo tudi opozarjati, se ji upirati in jo na koncu premagati. In boril se bom proti njen, naj se je godila v antičnih časih ali pa včeraj v zakotni deželi Ameriki.
